Lectio divina –
redni kruh Božje besede

Lectio divina (»božje branje«) je ena najbolj primernih poti za »hranjenje« z Božjo besedo in pripravo na vernikovo oznanjevanje in pričevanjsko življenje. Brez resničnega ponotranjenja svetopisemskega odlomka ni pravega oznanila. Kar ni osvojilo vernika samega, ne more preko njega osvojiti drugih. V liturgičnem cerkvenem letu B lahko poživimo ali spet uvedemo ta način v svoje osebno življenje ali tudi življenje različnih skupin kot redno obliko premišljevanja nedeljskih evangeljskih odlomkov pretežno iz Markovega evangelija. Pričujoča knjižica želi biti koristen pripomoček pri tem. Zato se lepo zahvaljujem Svetopisemski družbi Slovenije, da ji je omogočila pot med bralce in molivce.

Vstop v Božji horizont

Kaj je in čemu služi lectio divina? Po njej vstopamo v božji horizont, a prej moramo zapustiti svojega. Božje gledišče je neskončno bolj široko od našega in zato osvobaja zaprtosti vase, v svoj svet, v svoj prav … Lectio divina kot postopno vstopanje v biblični odlomek je bila dokončno razvita v nekaterih meniških tradicijah in se zgleduje pri antičnih cerkvenih očetih, le-ti pa se sklicujejo na rabinsko prakso (prvič jo zasledimo že okoli leta 300; štiri korake pa prvič izrecno omenja menih Guigo Cartujo leta 1173). Ta način jemlje Božjo besedo kot živi organizem, celo kot Božjo Osebo, ki človeka nagovarja in želi stopiti z njim v življenjski stik. Zato so v nekaterih samostanskih cerkvah imeli kar dve večni luči: pri tabernaklju in pri odprti knjigi Svetega pisma na ambonu. Lectio divina (redno in zaporedno branje Svetega pisma) je edini resen način približevanja Svetemu pismu kot živi Božji besedi, ki nas more vpeljati in obdržati v božjem svetu, kjer se vse poveže med seboj v skladno celovitost. In to stanje naj bi postalo ter ostalo naš trajni bivanjski horizont, luč našega razuma, osnovna usmerjenost naše volje, prvi in zadnji model našega spoznanja in naše ljubezni ter predvsem stalen odtis v naši zavesti in trden nagib za naše svobodne odločitve. Poglejmo temeljne zaporedne korake tega pristopa: branje, meditacija, molitev, kontemplacija.

Lectio Lectio – branje
 (prebrati in ponovno brati odlomek)

Prvi korak bi lahko imenovali tudi »študij« Svetega pisma in askeza; že redno vsakodnevno ali vsakotedensko ukvarjanje s Svetim pismom je askeza, saj jo redno zmorejo le redki. A samo po njej se pride do domačnosti z Božjo besedo, ki se prične z materialnim poznavanjem Božje besede ter tudi vseh potrebnih orodij za njeno razumevanje. V zgodovini Cerkve najpogosteje zasledimo naslednje prakse: učenje Božje besede na pamet, prepisovanje in pozorno prebiranje. Pri tem sta bila vedno dobra pomoč bedenje in post; oboje namreč teži za čistostjo srca, ki edina omogoči v Svetem pismu videti Božjo besedo, jo kot takšno sprejeti in se ji predati. Lectio je zahtevna disciplina duha in celovita strategija spreobrnjenja. Za vstop v »božjo deželo« Božje besede se je treba najprej osvoboditi vsakega malikovanja: »Odpravite tuje bogove, ki so med vami! Očistite se in preoblecite se! Potem se vzdignimo in pojdimo v Betel!« (1 Mz 35,2–3; prim. Joz 7,13; 1 Sam 15,9–23) Gre za spreobrnjenje do korenin vseh naših mentalnih in čutenjskih navad, najintimnejših hrepenenj in najglobljih gonov, našega načina čutenja in reagiranja, tudi instinktivnega … Pri branju in ponovnem branju nedeljskih in prazničnih odlomkov tako izstopijo nosilni elementi. Zato se svetuje branje s svinčnikom v roki, da se lahko podčrta besede, ki so posebej »zadele«, ali da se napravi ob strani razne znake, ki opozarjajo na pomembne besede, dejanja, osebe, izražena občutja ali ključno besedo.

Meditatio Meditatio – premišljevanje
 (poglobitev in soočenje)

V drugem koraku odkrijemo, da je pod dobesednim pomenom svetopisemskega besedila veliko globljih pomenov. Kot je Bog po definiciji brez mej, tako je brez mej tudi Božja beseda. Marijin pristop je tipičen primer meditacije: ni vsega razumela, a je vseeno vse ohranjala in premišljevala v svojem srcu. Po najstarejši tradiciji je meditacija sestavljena iz treh dejavnosti (ki jih lahko primerjamo z dejavnostjo mravelj oz. čebel – prim. Prg 6,6–11):

Faza zbiranja: budno ukvarjanje z Božjo besedo. Vsa pri branju izstopajoča mesta poskušamo zdaj videti kot nekaj celovitega in si tam nabrati hrane. To zbiranje mora biti osebno (mana mora biti nabrana glede na družinske člane).

Faza premišljevanja: ko je bila zbrana ali pobrana vsa žetev, pride čas, ko se zapreš v svojo celico, prav kot čebela, in tam predeluješ vse, kar si zbral. V tej fazi se vse zbrane besede s premišljevanjem povežejo v celoto, iščejo se povezave v Stari in Novi zavezi. Koristi tudi vsako poznavanje svetopisemske problematike, raznih razlag in pristopov.

Faza soočenja: na tej stopnji se naše zadržanje nekoliko spremeni; cerkveni očetje to imenujejo synkrisis (‘skupaj-soditi, razločevati’). Gre za razločevanje, za medsebojno razjasnjevanje med besedami, spoznanji in občutki, ki smo jih zbrali, ter nami samimi. Če se ob luči Božje besede osvetli kaj, česar mi ne bi radi pokazali, nastopi kriza. Božja beseda je ognjeni meč, ki razsvetli celotno osebo. Ta obenem spet utrdi in potrdi vse, kar je prestalo »sodbo«.

Meditatio je refleksija o večnih vrednotah določenega besedila, ob katerih se vprašamo: Kaj pravi meni? Kakšno je sporočilo tega odlomka za danes z avtoriteto Božje besede, ki je Beseda živega Boga? Kako me izzivajo vrednote, ki se skrivajo za besedami, dejanji ali za osebami v besedilu?

Oratio Oratio – molitev
 (odgovor na Božjo besedo)

Svetloba Božje besede razsvetli situacijo, iz katere nato spregovorimo Bogu. Ne kakor da vse tisto do sedaj še ni bila molitev, ampak gre za neko notranjo potrebo, ki nas sili k besedi. Povsem osebni besedi, edinstveni in samo naši.

Oratio ima lahko različne oblike:

  • najprej je to lahko molitev skesanosti, majhnosti, ponižnosti;
  • prosilna molitev: molitev se stopnjuje do osnovne zvestobe do Gospoda z željo po temeljni odločitvi zanj; v tem primeru molitev z lahkoto postane prosilna molitev;
  • evharistična molitev: ob tem lahko svojo življenjsko zgodbo prepoznamo kot zgodovino odrešenja – vsi trenutki našega življenja imajo svoj vrh v evharistiji;
  • slavilna in zahvalna molitev: ko nas Božja beseda preprosto napolni z veseljem in nismo sposobni reči nič več kot to, da je lepo; ko vse naše bitje začne slaviti Boga zaradi njegovih čudovitih del v našem življenju, ki smo se jih zavedli ob Božji besedi.

Contemplatio Contemplatio – zrenje
 (razcvet novih čutenj)

To je zelo težko izrazna resničnost, ki jo je skoraj nemogoče posredovati naprej. V samem jedru gre za »počivanje v besedilu« z ljubeznijo; pravzaprav gre za prehod od besedila in sporočila k doživljanju tistega, ki govori preko vsake strani Svetega pisma: k Jezusu, Božjemu Sinu, k tistemu, ki pošilja Svetega Duha. Kontemplacija je adoracija, slava, tihota pred njim, ki je zadnji cilj naše molitve, Kristusom Gospodom, zmagovalcem nad smrtjo, tistim, ki razodeva Očeta, edinim srednikom odrešenja, darovalcem evangeljskega veselja.

Da branje in meditacija preideta v zrenje je potrebno, da naša duhovna pripravljenost postane pasivna pozornost, privolitev, pokorščina, sprejemljivost, ustrežljivost, ljubezen. Kontemplirati pomeni pustiti, da nas Bog ljubi, in zardeti v njegovi bližini. Vedno mu je treba biti pripravljen privoliti, kajti Bog je Bog; On je vedno »tukaj«, tudi takrat, ko ga ne čutimo. Vedno nas ljubi, tudi ko ga mi ne ljubimo ali ne mislimo nanj. Pri kontempliranju nismo več mi protagonist dogajanja, ampak iniciativo prevzame Bog sam in nas vodi, kamor sam želi. Tega koraka ne moremo izsiliti, ampak mu lahko samo pripravimo priložnost, daje pa ga Bog.

V pričujočih premišljevanjih se temu duhovnemu zrenju pogosto bližamo s pomočjo ostalih liturgičnih beril ali drugih svetopisemskih besedil, ki nam prinašajo globljo osvetlitev evangeljskega odlomka.

Pregled molitve ob Božji besedi

Prav je, da tem štirim korakom dodamo pregled molitve in si zapišemo misli ali izkustva, ki so se nas posebej dotaknila. Notranji vzgibi, ki ob Božji besedi nastajajo, so najpomembnejša Božja govorica človeku. Ti zapiski so lahko zelo koristni, da po daljšem obdobju bolj prepoznamo smer naše duhovne poti in tudi način Božjega komuniciranja prav z nami, saj je Bog z vsakim povsem izvirno oseben.

Šola objektivnosti in resnice

Praktično ti štirje elementi lectio divine niso strogo ločeni. Naša molitev je kot rdeča nit, ki povezuje dneve, in lahko se zgodi, da se na nekem besedilu ali resnici en dan zaustavimo predvsem z meditacijo, medtem ko drugič kaj hitro zdrknemo v kontemplacijo.

Ta način branja in hkrati spreobrnjenja predpostavlja in zahteva daljši čas in dosledno vztrajnost. Za popolno spreobrnjenje v božji svet je potrebno vložiti vse življenje, da bi tako postali domači v Njegovi deželi, ki naj bi postala naša (prim. 2 Kor 5,1–10). Resno duhovno razločevanje se ne more improvizirati; kajti duševne ter čutenjske navade, s katerimi živimo že določen čas in jih hranimo vsak dan znova, ne da bi se sploh zavedali in o njih razmišljali, vplivajo na naša dejanja in odločitve mnogo bolj kot vsa spoznanja in misli, ki jih uspemo zbrati v zadnjem trenutku pred odločitvijo. Prebiranje Svetega pisma po metodi lectio divina postopoma očisti posameznike in skupine vsega preveč subjektivnega. To je pravzaprav nekakšna šola objektivnosti in resnice. Tako v osnovni usmerjenosti kot v posameznostih branja moramo vedno dopustiti, da Božje gledanje prevlada nad egocentričnim in da navdušenost za Božji načrt prevlada nad zgolj človeškimi okusi in goni. Vedno pa moramo dati prednost čutu za modrost in za tista sredstva, ki jih je Bog pripravil za rešitev sveta.

Trajna lectio divina nam pomaga vstopati vedno globlje (napredujoče, stopnjujoče) v svetel božji svet; a samo tistemu, ki z veseljem sprejme radikalno in trajno zavrnitev mesenih pogledov in zgolj človeških interesov. To lahko doseže le tisti, ki ima pogum in moč verjeti, da je mogoče vso resnico o človeku spoznati samo začenši pri Bogu in ne pri človeku samem. Bog, in ne človek, je kompetenten za človeka, saj on tudi bolj ljubi človeka, kot je človek sposoben ljubiti samega sebe in druge.

Zato je pomembna ugotovitev: Svetega pisma ne beremo zato, da bi mogli uresničiti, za kar smo se odločili. Nasprotno, Sveto pismo beremo in meditiramo tako dolgo, dokler se nam ne porodijo pravilne odločitve in dokler nam tolažilna moč Svetega Duha ne pomaga, da jih lahko spremenimo v dejanje.

In nato pride življenje

Po tem procesu ponotranjenja Božje besede, ki ga lahko storimo sami ali v skupini, sledi vsakdanje življenje. V njem pridejo do izraza povezave med sporočili, ki jih je Božja beseda oživila v nas, in konkretnimi situacijami, vprašanji, dogodki, problemi osebe in občestva, v katerem živimo. Če je navdihov preveč, seveda izberemo tiste, ki se nam zdijo najbolj aktualni. Po potrebi poiščemo še potrebne dopolnitve odgovorov v nauku Cerkve ali teologiji, zlasti za pravilno konkretizacijo po Božji besedi danega sporočila v vsakdanjem življenju.

Česar polno je srce, to usta govoré

Oblika in način molitve sta seveda pomembna, a zdi se mi, da nobena metoda in noben način ne moreta nadomestiti notranjega ognja, ki ga Božja beseda vzplamti v tistem, ki se z ljubeznijo ukvarja z njo. Od tega, ali smo se pustili prevzeti, prepojiti in navdušiti resnični Besedi živega Boga, je v veliki meri odvisno, kako bomo zmogli sredi življenja vneti druge. Liturgično leto s svojimi odlomki Svetega pisma je idealna priložnost za redno in sistematično poglabljanje v Božjo besedo, trajno prepuščanje njenemu dinamičnemu delovanju, prodiranju do skrajnih mej našega bitja. V kolikor bo to uspelo nam, bo veliko verjetnosti, da bodo tudi drugi ob nas in z našo pomočjo lahko resnično poglobili svoj odnos do Svetega pisma in mu začeli še bolj verjeti ter se prepuščati njegovim konkretnim navdihom v vsakdanjem odločanju in izbiranju.

Vsem bralcem te knjižice, še bolj pa vsem, ki boste z njeno pomočjo vstopili v svet »božjega branja«, želim, da vas Božja beseda osvoji in da se ji pustite osvojiti!

+ Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit


Kaj je lectio divina ] Trenutni odlomek ] Kje se lahko udeležim ] Povezave ]

[ Nazaj na glavno stran ]